Jakob je odrastel v danskem provincialnem mestu. Kot otrok je rad risal, njegove risbe pa so mu prinesle pohvale. Njegove veščine so se nenehno izboljševale, saj je lahko ure in ure ostal osredotočen. Ko je pri 23 letih diplomiral kot industrijski in grafični oblikovalec, si je Jakob želel oditi drugam. Po srečnem naključju je dobil zapolitev pri københavnski oglaševalski agenciji, ki je imela naročnike v glasbenem poslu. Agencija je imela veliko dela. Toliko, da je na koncu spal v službi, tako da si je na tla položil vzmetnico.

Štiri leta po selitvi v glavno mesto je Jakob postal kreativni direktor svoje lastne agencije. Delovne naloge so kar deževale. Jakobov delovnik se je začel ob 11. uri dopoldne in se zavlekel do 1. ure zjutraj. Ker je toliko delal, je menil, da si zasluži tudi zabavo. Jakob se je lahko vedno začel zabavati s svojo disko kroglo, generatorjem dima in pisano druščino prijateljev.

Kasneje je bil Jakob zmeden, saj se nikomur ni zdelo čudno, kar se je dogajalo. Ali je morda preslišal opozorila drugih? Ali niso ničesar rekli, ker je vedno prekipeval od energije? “Ker sem se počutil fantastično. Kot da sem izbranec!”

Jakob se je v svojo pisarno preselil leta 2001. “To je bil najbrž čas, ko so stvari začele razpadati,” pravi, “saj sem po več dni zapored ostajal buden in delal.” Neke noči si je skiciral ideje, vse hitreje in hitreje, nato pa je v njem eksplodiralo. “Zgodil se je tisti PREBLISK in imel sem vizijo. Vse, kar smo počeli, je bilo popolnoma zastarelo. Vedel sem, kaj bi morali storiti. Reformirati bi morali celotno glasbeno industrijo – ne, celo zabavno industrijo – in videl sem, kako bi bilo vse skupaj videti čez šest ali sedem let, tako jasno sem to videl. "

Ko je preteklo nekaj časa, ga je oče vprašal, kako se počuti. Jakob mu je odvrnil, da ne prav dobro. Ali naj oče pride ponj in ga odpelje domov? Da. Zatem je Jakob postal molčeč. V kletni etaži hiše svojih staršev je poskušal sestaviti svoje življenje. Jakob ta leta opisuje kot dolgo, navzdol obrnjeno spiralo. Končno je staršema uspelo, da sta ga prepričala, da mora oditi na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico.

Ko je bil končno pripravljen zapustiti bolnišnico, pa ga je zunaj čakala preteklost – željna, da ga ujame. Neke noči se je Jakob zalotil, da se poskuša domisliti najbolj racionalnega načina samomora; vzel se je v roke in se prostovoljno odločil zaprositi za sprejem v bolnišnico zaradi depresije.

Jakob ima od leta 2003, ko je tudi bankrotiral, diagnosticirano bipolarno motnjo. Zelo počasi je ugotovil, da se ne bo nikoli več mogel vrniti v svoje staro življenje. “Ko sem živel v Københavnu, sem bil gospod Rock’n Roll in to sem v svojih mislih ostal še dolgo časa.” Mnogo let je bil namreč prepričan, da je žalosten, ne bolan. Sprejemanje bolezni s pomočjo Klinike za motnje razpoloženja je proces, ki zahteva veliko časa.