Razumevanje psihičnih motenj

Motnje razpoloženja in anksiozne motnje so resna duševna bolezenska stanja, ki imajo precejšen vpliv na bolnikovo osebno in družinsko življenje ter njegovo sposobnost funkcioniranja na delovnem mestu ali v šoli.

Za motnje razpoloženja so značilna obdobja skrajnega razpoloženja, bodisi slabega (depresija) bodisi izmenjave vznesenega in slabega (bipolarna motnja). Ljudje z depresijo se dolga obdobja počutijo žalostno, prazno ali brezupno ter izgubijo zanimanje in veselje za izvajanje aktivnosti. Nagnjeni so tudi h kognitivnim simptomom, kot so težave s koncentracijo in sprejemanjem odločitev. Bolniki z bipolarno motnjo se v določenih obdobjih zdijo nenormalno optimistični in polni energije, kar lahko privede do impulzivnega in tveganega vedenja.

Za anksiozne motnje je značilna pretirana, neutemeljena zaskrbljenost. Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo imajo na primer neobvladljive skrbi glede različnih vsakdanjih stvari, kot so njihove obveznosti, finance in zdravje. Posttravmatska stresna motnja se lahko razvije po travmatičnem dogodku, kot je recimo izpostavljenost nasilju ali udeleženost v prometni nesreči, ter utegne privesti do ponavljajočih se nočnih mor in vračanja v preteklost.

Motnje razpoloženja in anksiozne motnje so relativno pogoste, tako da ni nič neobičajnega, če nekdo trpi zaradi več motenj. Simptomi se razlikujejo od človeka do človeka, vendar se je večina bolnikov s pomočjo zdravljenja sposobnih vrniti v normalno življenje.

Psihotične motnje, kot je shizofrenija, so huda duševna bolezenska stanja, povezana s spremenjenimi načini razmišljanja in dojemanja stvari. Označene so kot ‘psihoza’, pri kateri človek izgubi stik z resničnostjo. Bolnike lahko preplavijo utvare – močna, ampak napačna prepričanja, kot je recimo prepričanje, da jim nekdo poskuša škodovati ali da jim polaga misli v glavo. Prav tako utegnejo doživljati halucinacije – napačne informacije od njihovih čutil, kar pomeni, da slišijo glasove ali vidijo stvari, ki se v resnici ne nahajajo v njihovem vidnem polju. Ljudjem s psihotičnimi motnjami oslabi čustvovanje, težko govorijo, oslabijo jim občutki zadovoljstva ali zanimanja.

Psihotične simptome in motnje lahko sprožijo določena zdravila in prepovedane droge, lahko so posledica kakšne druge bolezni, ali pa nastopijo zaradi strukturnih sprememb ali kemičnih neravnovesij v možganih. Te motnje ponavadi širša družba napačno razume, zato bolnike stigmatizira in diskriminira.

Psihotične motnje zahtevajo zdravljenje in pogosto zelo omejijo posameznikovo funkcioniranje v službi ali šoli, močno vplivajo na njegovo osebno in družinsko življenje.

V tem kontekstu substance pomenijo številne droge, vključno z alkoholom, kanabisom, halucinogeni, inhalanti, opioidi, sedativi, stimulanti (npr. amfetamin ali kokain) in tobak. Tem substancam je skupno, da ob prekomernem uživanju povzročajo spremembe v predelih možganov, ki nadzirajo motivacijo in zadovoljstvo. Substanca običajno najprej aktivira sistem ‘zadovoljstva’ v možganih in ustvari občutke veselja. Sčasoma se zadovoljstvo, ki ga sproži jemanje substance, zmanjša, zato človek takrat, kadar ne jemlje droge, trpi zaradi simptomov njene odtegnitve in bolestne želje po njej. Namesto da bi substanco jemal za užitek, jo torej uporablja za izognitev negativnim učinkom njenega nejemanja.

Zaradi teh sprememb v možganih, bolnik z motnjami, ki jih povzroča uporaba substanc, uživa drogo v večjih količinah in dalj časa, kot namerava. To imenujemo ‘toleranca’. Čeprav morda poskuša zmanjšati uporabo substance, ugotovi, da je to težko ali nemogoče. Večji del dneva se tako lahko suče okrog jemanja ali pridobivanja substance, zato ni nič čudnega, da to vpliva na človekovo sposobnost za izpolnjevanje zadolžitev v službi, šoli in doma.

Alkoholizem je ena najbolj znanih motenj, povezanih z uporabo substanc. Alkoholizem ima lahko hude zdravstvene posledice ter povečuje tveganje za zgodnjo smrt in nezmožnost funkcioniranja.