Ko je Mònica pred tem, da eksplodira, najde zatočišče v kuhinji. Ob kuhinjskem pultu lahko strmi skozi okno s skodelico čaja v roki in zavzdihne. Preobrazba njenega moža je bila obsežna, vendar ona najtežje sprejme majhne spremembe. Nič več recimo ne pozna razlike med brivsko peno in zobno pasto. “Kako je to mogoče?” se sprašuje. “Pri človeku, ki je imel toliko energije, toliko talentov?”

V starih časih je bil Enric glavni kuhar v njunem gospodinjstvu. Po službi sta hitela domov, da bi se srečala v kuhinji; on je kuhal, medtem ko mu je ona delala družbo. Navdušenje nad življenjem je kar kipelo iz njega, zato je bila vsaka večerja z Enricom in njeno hčerko Raquel prava mala zabava. Včasih par še naleti na Enricove stare kolege v mestu, ki vzkliknejo: “Tako te pogrešamo, Enric – vedno si nas spravil v smeh!”

Prvi opozorilni znaki so se pojavili tiho, zdelo se je, da bi lahko bili znaki česar koli. Raquel je prosila Enrica, naj za kosilo ne pripravi ničesar s krompirjem – toda pripravil je ravno krompir. Nekega dne sploh ni bilo nobenega kosila. “Zakaj bi moral biti tvoj strežnik?” je osorno želel vedeti. “To bi morala narediti Raquel!” Mati in hči sta bili zbegani. Celih 15 let je s takšnim užitkom kuhal za družino. Vedno je imel zelo rad Raquel – zakaj je bil nenadoma tako agresiven?

Leta 2012 je Enric izgubil službo. Podnevi je ležal na zofi, ni se zmenil za iskanje nove službe, zvečer, ko se je Mònica vrnila iz službe, pa sta se prepirala, tako da je bila Mònica vse bolj zmedena. Nekega dne, medtem ko sta se prepirala, mu je dejala: “Povej mi, kaj sem ti pravkar rekla.” Njegova reakcija jo je popolnoma presenetila. Ker ji ni mogel odgovoriti; ni se mogel spomniti. Premlevala je znake, ki so kazali, da njen mož ni več podoben samemu sebi. Postala je prepričana: bržkone ima težave z depresijo, ker je izgubil službo. Raquel se je strinjala. Zatem je nekega večera Mònico pritegnila TV oddaja. Nenadoma so vsi znaki pokazali na nekaj drugega.

Enric je pozabil, da je Raquel želela kosilo brez krompirja. Ko je protestiral, da ne bo pripravil hrane, je to storil, ker ni našel poti okrog svoje kuhinje. Vzrok, da je še naprej izgubljal svojo rdečo nit v labirintu konflikta, je bil v tem, da sploh ni bilo nobene rdeče niti, s katero bi si lahko pomagal. V TV oddaji so zbirali sredstva za pomoč bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo.

Po nekaj letih, odkar so Enricu diagnosticirali Alzheimerjevo bolezen, je Mònica izkušena opazovalka bolezenskega procesa, ki spreminja njenega moža. Enric ne misli, da je kaj narobe. “Ni problema!” pravi in svojo ženo ošvrkne z vedrim nasmehom.

Mònica pojasni, da se mož orientira z razbiranjem izrazov na obrazih ljudi, poslušanjem njihovih glasov – na podlagi tega ugane, kje mora nadaljevati pot. Stanovanje je zanj še varen kraj, zunaj pa nanj prežijo številne nevarnosti. Svojo bolezen je začel dojemati kot lik, ki čaka nanj spodaj na ulici in ga hoče speljati na kriva pota. Temu liku reče “gospod Alzheimer”. Enric pravi, da se njegovemu “prijemu” izogiba tako, da ne hodi sam ven. Dokler je zraven Mònica, je vse v najlepšem redu. Če ji ne uspe, da bi ga zaščitila pred prijemom bolezni, se Enric nasrši. “Jezen sem na gospoda Alzheimerja!” reče. “Presneti gospod Alzheimer!”

V Enricovih stavkih je zaslediti delčke smiselnosti. Ob tem Mònica pravi, da obstaja nek določen kraj, kjer se lahko njen mož v polnosti izrazi. Enkrat tedensko obišče umetnostno terapijo. Ena njegovih najnovejših risb prikazuje mirne obraze, ki kot baloni lebdijo med drevesi. Iz njihovih glav rastejo olistane veje, ki se prepletajo in spreminjajo v prste. Kako pa je videti gospod Alzheimer? Enric prime paličico oglja. Njegova roka ve, kaj počne. Na obraz mu nenadoma nariše trde poteze. Nosi klobuk z živahnim perjem in velika temna očala. Tako je videti gospod Alzheimer. Toda zakaj tako velika očala? Enric ne okleva. “Ker tudi jaz nosim očala,” odvrne in si hitro sname očala.

Mònica mora biti zelo pozorna, če želi, da njuno vsakdanje življenje normalno poteka. Od šestih zjutraj do približno polnoči, ko se odpravi spat, je pozorna na velike in majhne nujne potrebe drugih ljudi. Preden odide v službo, pripravi oblačila za Enrica in mu pripravi kosilo. V službi ima opravka s klienti s celega sveta in to delo ustreza njenemu temperamentu. Uživa v energiji in tempu svojih delovnih nalog – sprejema odločitve, takoj preide k bistvu, šali se s svojimi sodelavci, ne da bi se pri tem ustavljala, nenehno ji zvoni telefon. Pogosto je na drugi strani Enric. Kadar česa ne more najti, jo pokliče in po telefonu mu pomaga najti, kar išče. “Če mu hočem pomagati, moram razviti fotografski spomin,” pravi in doda, preden svoje besede pospremi z drobnim nasmehom: “Ob takšnih dneh sem kot aplikacija Google Maps.” Vedno mu poskuša odgovoriti potrpežljivo in hitro, saj bi v primeru, da bi pustila telefon odzvoniti, postala zaskrbljena. Deset minut kasneje znova pokliče. In spet. Naslednji dan se zanjo vse ponovi od začetka.

Raquel ne živi več doma, vendar vidi, kako se njena mati trudi, da ne bi klecnila pod bremenom. Pred kratkim se je ponudila, da se vsak dan oglasi pri Enricu in se prepriča, da je pojedel kosilo. To bi močno razbremenilo njeno mater, saj Enric pozabi jesti, kadar je sam doma. Mònica se je sprva upirala tej ponudbi; končno je za Enrica odgovorna sama. Raquel je vztrajala. In ni popustila. Mònica oponaša nežen glas svoje hčerke: “‘Mama? Daj, no, mama, to si želim narediti, prosim, dovoli mi!’” Mònica tresoče vzdihne. “Končno sem privolila.” Globoko vdihne, nato pristavi: ”Vendar se mi je tako smilila.”

Ob večerih, ko Enric v dnevni sobi gleda televizijo, gre Mònica tu in tam sedet v kuhinjo. Tam ji je stari Enric bliže. Rada ima globoko temno rdečo barvo sten. Premleva manjše krize, ki jih je doživela čez dan, ter razmišlja, kako lahko tukaj in zdaj najbolje pomaga možu. Enric ima povsod razmetane svoje srajce, poleg tega prenaša naokrog njune stvari. Kasneje, ko ne more najti ničesar, postane frustriran. Mònica se sprašuje: Ali je preveč stroga, ko ga poskuša prepričati, naj stanovanje pusti pospravljeno? Ali obstajajo boljši načini, da mu pomaga? So še druge stvari, o katerih pa ne želi razmišljati. Vsaj zaenkrat ne.

Ko je prvič videla Enrica, je bil v skupini kolegov, ki so vsi gledali precej resno. Njen pogled je pritegnil s toplino, ki jo je izžareval, in s strastjo do življenja. Takrat je vedela, da si želi biti skupaj s tem moškim. “Ves čas sva se smejala,” se spominja. “Smejala sva se življenju.” Spomin na ta trenutek Mònica ljubeče hrani v svojem srcu. Občutek ima, da moža ne more več prepoznati v ogledalu, a ga kljub temu vidi. Jasno vidi Enrica, kakršen je bil nekoč, in spremlja Enrica, kakršen postaja.