Na deževno popoldne je Colleen Henderson-Heywood sedela v svojem avtu pred specialistovo ordinacijo. Po devetih mesecih obiskovanja spacialistov je izvedela, da ima Parkinsonovo bolezen. “Odločila sem se, da me bo bolezen zasužnjila samo en dan,” razlaga Colleen.

Prvi znak, da nekaj ni povsem v redu s Colleeninim telesom, je bilo ukrivljanje prstov na desni nogi. “Tri tedne sem preživela v Mehiki, nosila japonke in mislila, da se bodo prsti poravnali. Toda na desni nogi obuvala nisem mogla nositi – ko sem prehodila določeno razdaljo, mi je padlo s stopala,” pravi. Colleen se je odločila ignorirati desno nogo.

Štiri ali pet mesecev kasneje je odšla v Barcelono. Zgodilo se je, da je hotela prečkati cesto in stopiti v kavarno. “Hotela sem se premakniti, vendar ni šlo. Svojemu telesu sem še naprej pošiljala signal, naj se premakne proti kavarni, ampak desne noge mi kljub temu ni uspelo premakniti,” se spominja Colleen. “Po tem pripetljaju sem končno obiskala svojega zdravnika. Dejal je, da mu ni jasno, kaj je narobe z menoj, zato bi bilo pametno začeti s procesom izločanja.” Med drugim je bila Colleen deležna tudi preiskave s funkcijskim slikanjem DAT scan, ki se uporablja za diagnosticiranje Parkinsonove bolezni.

“Specialist me je poklical in mi rekel, naj ga obiščem. Velel mi je sesti. Rekla sem: “Ne, želim izvedeti takoj.” “Imate Parkinsonovo bolezen,” je odvrnil. Odgovorila sem: “Hvala Bogu za to! Vsaj vem, pri čem sem, in lahko živim naprej, vi pa mi lahko pomagate.” Toda Colleenin začetni optimizem je bil zamajan: “Zmotno sem mislila, da obstaja zdravljenje, ki bo rešilo težavo; da bom dobila zdravila, ki mi bodo omogočila normalno hojo. Žal temu ni bilo tako.”

Colleen opisuje svoje simptome: “Danes zjutraj sem vstala ob štirih in se zelo počasi spravila pokonci. Zakotaliti sem se morala iz postelje, saj moje telo ni dovolj gibljivo. Takoj ko zapustim svoje okolje, se soočim z izzivi. Včasih ne morem hoditi, saj možgani ne povedo telesu, naj hodi. Pretentam ga tako, da hodim nazaj ali vstran, in na ta način ga spet spravim v gibanje.”

Colleenino poslanstvo je, da poskuša ljudem s Parkinsonovo boleznijo pokazati, da se ne smejo počutiti, kot da je njihovo življenje izgubljeno. Svoje poslanstvo uresničuje s predstavljanjem svojih izkušenj kot pacientke na konferencah o tej bolezni ter članstvom v raznih svetovalnih odborih britanskega društva za soočanje s Parkinsonovo boleznijo.